Izleti - Sabotin (609 m)

Sabotin (609 m)
19.02.2014 AVTOR: Matej Zalar
Legendarna gora, pravzaprav greben, je bila med prvo svetovno vojno krvava strateška točka na S ...

Sabotin: 609 m
Zahtevnost: nezahtevna označena pot
Čas vzpona: 45 minut–1,5 ure
Čas ture: 1,5 ure–3 ure

Smer poti: Solkan–južna pot–sv. Valentin–Sabotin–severna pot–Solkan

Kje se okrepčamo?
Okrepčevalnica – muzej Sabotin (560 m)
T: 040 253 234

Planinska koča na Sabotinu (560 m)
T: 040 262 494

Izhodišče: Solkan (94 m)
GPS: N 45° 58' 29" / E 13° 38' 54"
Iz smeri Nove Gorice: Po obvoznici sledimo oznakam za Tolmin in 400 metrov za predorom na semaforiziranem križišču zavijemo levo. Pri mostu se držimo naravnost, proti središču Solkana, a že čez 50 metrov parkiramo desno na večjem parkirišču.
Iz smeri Tolmina: Sledimo oznakam za Novo Gorico in toku Soče sledimo do Solkana, kjer zavijemo levo proti Goriškim Brdom. Pri mostu pa gremo naravnost in parkiramo na parkirišču nekaj deset metrov naprej na desni strani ceste.

Turistične informacije:
TIC Nova Gorica
Delpinova ulica 18/b, 5000 Nova Gorica
T: 05 330 46 00

TIC Brda
Grajska cesta 10, 5212 Dobrovo
T: 05 395 95 94

Sabotin - Park miru
T: 040 253 234 

Legendarna gora, pravzaprav greben, je bila med prvo svetovno vojno krvava strateška točka na Soški fronti, danes pa je novogoriška hišna gora Sabotin – Park miru. Tam pohodnik ni deležen samo razgleda na vse strani, ampak se lahko spusti tudi v razvejan sistem skoraj stoletje starih kavern, ki so jih gradili pripadniki kar 22-ih različnih narodov.

Gora na stiku Alp in Sredozemlja
Vzhodno pobočje nad Sočo je strmo, zahodno pa se bolj zlagoma spušča proti Goriškim brdom. Sabotin, ki leži na stiku alpskega in dinarskega sveta ter med Alpami in Sredozemljem, je eno botanično najbolj pestrih območij v Sloveniji, ogromno je tudi različnih vrst ptic: med njimi je tudi beloglavi jastreb, ki v skalnatih predelih nad Sočo gostuje na poti od Cresa v Julijske Alpe. Modrasa skoraj gotovo ne boste srečali, vendar se držite uhojenih poti.

Sabotin je poleti peklenska gora, sence je malo, in takrat se je na vrh najbolje povzpeti zgodaj zjutraj. V zgodnji pomladi, pozni jeseni in pozimi pa je klima prijetnejša, čeprav je pogosto vetrovno. Napotili smo se po krožni poti, iz Solkana gor po južni poti mimo ostankov cerkve sv. Valentina, dol pa skozi kaverne po severni poti, ki se strmo spusti do Soče. Nazaj do Solkana se sprehodimo po kolovozu ob železniški progi.

Vzpon po južni poti
Začnemo na parkirišču pred Sabotinom in se čez most s pogledom na stari obokani železniški most najprej podamo ob asfaltirani cesti, ki pod Sabotinom čez del italijanskega ozemlja vodi v Goriška brda. Na drugi strani Soče levo pod most zavije severna pot, po kateri se bomo vrnili. Na drugi strani mostu cesti sledimo še dobrih 300 metrov do desne serpentine, kjer nas planinski smerokaz usmeri levo na ozko pešpot. Skozi gozdič po nadelanih stopnicah zagrizemo strmo navkreber, cesto pa spet dosežemo ovinek više. Prečkamo jo in se vzpnemo po strmih betonskih stopnicah.

Tu se že odprejo razgledi na Novo Gorico, ki nas spremljajo ves čas poti na vrh. Strmina čez čas popusti in naprej se vzpenjamo po s skalami dobro utrjeni poti. Sledimo markacijam in se po grušču skozi sredozemsko drevje in grmičevje od časa do časa spet strmo vzpnemo. Na skrajnem jugovzhodnem koncu grebena pridemo na nekoliko večjo polico z ostanki cerkve sv. Valentina.

Po zgledu istrske romanike zgrajena cerkev sv. Valentina je iz 14. stoletja. Zraven je nekoč stal samostan, kjer so zatočišče našli tudi romarji. Deloval je do leta 1782, ko so opustili tudi cerkvico s tremi oltarji. Kar je od cerkve še ostalo, so uničile bombe v prvi svetovni vojni, leta 1947 pa je bilo obmejno območje na Sabotinu tako in tako zaprto. Danes je cerkev na slovenski, nekdanji samostan pa na italijanski strani meje. Točno nasproti nad dolino Soče stoji na Sveti gori bazilika Marijinega vnebovzetja, na drugo stran pa se zagledamo proti Gorici, Goriškim brdom in Jadranskem morju na drugi strani Krasa.

Razgled na vse strani
Proti neizrazitemu vrhu vodi razgledna grebenska pot med snežno belimi mejnimi kamni – med cerkvijo in točko nekaj deset metrov severozahodno pod vrhom namreč poteka državna meja med Slovenijo in Italijo. Z grebena se odpre tudi pogled na Julijske Alpe s Kaninom in Rombonom, vzhodneje na Spodnje Bohinjske gore in v lepem vremenu na Triglav, na vzhod pa se južno od Svete gore lepo vidi Škabrijel in naprej Vipavska dolina, nad katero se dviga Trnovski gozd s Čavnom in naprej pogorje Nanosa. Za boljšo orientacijo je na vrhu tudi smerna plošča.

Do obeh domov, ki stojita drug ob drugem, se spustimo v le nekaj minutah. S planinsko kočo Sabotin upravlja Planinsko društvo Brda, v času rapalske meje je bil v njej italijanski muzej. Zraven pa stoji Okrepčevalnica-muzej Sabotin – Park miru, kjer je na ogled Muzejska zbirka Sabotin v 1. svetovni vojni in Severna Primorska v osamosvojitveni vojni 1991. Še bolj zanimiva je rekonstrukcija bivanjskega prostora v eni od kavern, ki so jo naredili Avstrijci. Tiste, ki so jih kasneje povečali Italijani in gledajo proti vrhovom na levem bregu Soče, so nekoliko dlje, na drugi strani pobočja, kjer vodi severna pot na Sabotin..

Spust skozi kaverne po severni poti
Z rovi je prepreden cel Sabotin, za javnost pa je odprt le del kavern. Da bi izvedeli kar največ, bo najbolje, če se odločite za voden ogled. Sicer je pametno, da imate s seboj svetilko, pazljivi bodite tudi zaradi ponekod spolzkih tal. Na severni poti vodijo skozi rov precej strme stopnice, sicer zavarovane z jeklenico, potem pa pridemo na prosto. Med potjo si ogledamo tudi traso oskrbovalne žičnice, ki je pod vrh vodila od železniške proge ob Soči, prostore vodilnih vojaških kadrov in kopalnico. Za vse vojake na Sabotinu so imeli samo eno betonsko kad, ki so jo zaradi pomanjkanja vode napolnili le včasih. Seveda ne za vsakega vojaka posebej. Po hierarhiji navzdol so se okopali drug za drugim.

Nižje se po gruščnati poti vijugavo spuščamo do makadamske poti ob Soči. Do cestnega mostu čez Sočo pri Solkanu nas ločita slaba dva kilometra hoje. Med potjo lahko še enkrat občudujemo 220 metrov dolgi Solkanski most, ki slovi po enem največjih kamnitih lokov na svetu – dolg je 85 metrov. Malo naprej pridemo pod cestni most, kjer se desno vzpnemo po strmi stezici do že znane ceste Sabotin –Podsabotin.

Skupaj dolžina: 7,25 km
Skupaj višinskih metrov: 539 m
Skupaj spustov: 540 m
Maksimalna višina: 575 m
Minimalna višina: 67 m
Skupaj čas: 04:21:07

Prijavljeni uporabniki lahko prenesejo GPS sled.
Komentarji
Ta novica še nima komentarjev
*Za komentiranje morate biti prijavljeni.
Opozorilo: Po 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
Revija
BREZPLAČEN IZVOD
KOMPLET REVIJ